Pred štiri tisoč in šesto leti je Wong Tai, oče kitajske medicine, pisal o hipnotičnih postopkih v svojih medicinskih tekstih. Hindujske Vede, napisane okoli 1500 let p.n.š. prav tako opisujejo trans in uporabo hipnoze.

Nedavno je Nemški fizik Franz Anton Mesmer (1773-1815) postal ustanovitelj hipnoze kot jo poznamo danes (od tod izraz »mesmerizem«). Čeprav je učinkovito zdravil s pomočjo hipnoze je bil dokončno diskreditiran z strani znanstvenega odbora tistega časa, ker niso mogli najti nobenega dokaza za »univerzalni fluid«, za katerega je trdil, da je ključnega pomena pri procesu »živalskega magnetizma« ali hipnoze.

Naslednji pravi pionir je bil škotski kirurg James Braid (1795-1860), ki je po naključju odkril svojega pacienta kako je v čakalnici, v globokem stanju transa, fiksirano strmel v oljno svetilko. Ugotovil je, da lahko ukazuje pacientu, da zapre oči in pade v globok trans brez vseh priprav, ki jih je opravljal Mesmer. Braid je prvi skoval izraz »hipnoza« (po grški besedi spati), vendar je kasneje raje uporabljal izraz »mono-ideaizem«, ki je nakazoval zožen fokus pozornosti, ki se razvije v hipnozi. Pogosto je uporabljal nihajočo uro, ki je razvila to stanje pozornosti.

V zgodnjem 19. stoletju, je britanski kirurg v Indiji, James Esdaile, prepoznal koristnost hipnoze za lajšanje bolečin in opravil na stotine operacij z uporabo hipnoze, kot edino proti-bolečinsko sredstvo. Ob njegovem povratku v Veliko Britanijo je Esadile poskušal prepričati zdravstveno skupnost o prednostih hipnoze, vendar so njegove prošnje padle na prazna ušesa, saj so se v tem času razvijali kemični anestetiki.

Približno ob enakem času se je pokazala zainteresiranost za hipnozo v Franciji, kjer bi lahko rekli, da se je pričelo celotno gibanje za »samo-pomoč« z farmacevtom in terapevtom Emile Coue-jem (1857-1926). Propagiral je uporabo afirmacij kot npr. : »Vsak dan v vseh pogledih sem boljši in boljši…«, kar sedaj prepoznamo kot obliko avto-hipnoze.

Freud in Jung sta oba pričela svojo kariero kot hipnotizerja navdihnjena nad Francozi kot npr. psihiater Pierre Janet, vendar v njej nista bila precej uspešna in sta jo kmalu opustila.

V modernih časih pa je luč hipnoze in psihoterapije zasvetila z človekom, za katerega pravijo, da je zaslužen za pospešen razvoj psihoterapije in sicer Milton H. Erickson (1901-1980). Erickson je bil mojster komunikacije in pionir družinske terapije in kratke terapije z fokusom na rešitvah. Terapijo je ohranjal kratko z koncentriranjem na človekove osebne vire in moči v času, ko je bila ostala stroka obsedena z dolgoročno terapijo. Hipnoza je bila osnoven del njegovega dela, iz katerega se je razvila nova, indirektna oblika hipnoze, sedaj znana kot »Ericksonova hipnoza«, ki prevladuje v terapiji, pri kateri se uporablja hipnoza.