Če imate fobijo ali poznate koga, ki trpi zaradi fobije, ste mogoče zbegani ali pa se čutite nemočne v njihovem primežu.

Ta članek vam bo pojasnil, kaj so fobije, kako nastanejo,  in kar je najbolj pomembno, kako se jih znebiti.

Fobija – hitra definicija!

Fobija je zelo tesnoben čustveni odziv na predmet, situacijo ali celo misel. Zato ker so lahko sprožilci fobij pravzaprav karkoli (nekaj bolj nenavadnih, ki smo jih zdravili,  so bile fobija pred popki, pred bankomatom in celo svinčniki), se fobije lahko zdijo nesmiselne, absurdne in tudi zelo smešne.

Za osebo, ki ima fobijo pa je intenzivnost strahu lahko zelo mučna in grozljiva. Dobra novica je, da fobije lahko enostavno razumemo in v večini primerov hitro in enostavno razrešujemo.

Poznamo dve vrsti fobij – Specifične in nespecifične

Približno ena oseba izmed desetih ima specifično fobijo. Specifična fobija je intenziven strah, ki ga sproži določen objekt ali situacija –  to je lahko karkoli, npr. pajki, baloni, gumbi, žabe…

Nespecifična fobija je bolj splošen strah, kot na primer agorafobija (strah pred odprtimi prostori). Delujejo na podoben način kot specifične fobije, vendar je strah ponavadi »priložen« zraven na nekaj manj diskretnega.

Zagotovo je to nerazumno?

Ker pogosto fobije povzročijo, da se ljudje bojijo predmetov, ki niso življenjsko nevarni, se pogosto videti iracionalne.

Na nek način je to pravilno. Fobija nima nobene zveze z mislečim, racionalnim delom možganov.

Fobični odziv je preprosto sistem preživetja, ki ne deluje pravilno. Oseba, ki doživlja fobijo,  je povsem normalna in pogosto vidi svojo nesmiselnost fobične reakcije. Vendar to znanje redko pomaga nekomu, ki trpi za fobijo. Dobronamerni pogovori z osebo, da jo prepričamo, da se ničesar nima bati, skoraj vedno doživijo neuspeh.

Kako se fobije zgodijo?

Podzavestno ali čustveno učenje poteka zato, da nas ohrani varne. V primitivnih razmerah, ko pridemo v kontakt z nečim nevarnim, telo/um ustvari optimalno stanje za preživetje – napad panike.

Ta vrsta učenja ni intelektualna ali racionalna. Če bi morali razmišljati »Hmm, ja, zdi se mi, da je zdaj čas, da imam napad panike«, bi naša vrsta že zdavnaj izumrla. Ta vrsta učenja se zgodi na čustveni ravni, tako da lahko odziv zaobide »razmišljujoče možgane« (v možganih je nevronska povezava, ki v visokem čustvenem stanju zaobide frontalni reženj). V preteklosti je bila instantna fobična reakcija zelo koristen in uporaben odziv, saj niso mogli vedeti za katerim grmom se skriva kakšen predator.

Torej smo razvili zmožnost, da imamo fobični odziv. V današnjem kompleksnem svetu, žal ta sistem učenja pogosto deluje neprimerno.

Če želite postati fobični, je vse kar potrebujete , visoko čustveno stanje anksioznosti in nek objekt na katerega lahko to navežete. Objekt sam po sebi ni nujno, da sproža strah – navezal se bo skozi asociacijo. Pesnik Robert Graves je na primer imel fobijo pred telefoni, ker je med vojno zraven njega eksplodirala  bomba, medtem ko se je pogovarjal po telefonu!

Prav tako lahko pri sebi ustvarite fobijo skozi neprimerno uporabo domišljije. Otroci pogosto dobijo fobije na ta način ali skozi opazovanje staršev, ki imajo fobijo. Tudi pri gledanju televizije in filmov se je režiser filma Žrelo,  Steven Spielberg javno opravičil, ker ni vedel, kakšen  efekt bo povzročil film. Na tisoče ljudi je po ogledu filma razvilo fobijo pred morskimi psi.

Nespecifične fobije se lahko razvijejo skozi čas,  skozi več razprostirajočih se napadov panike, ali da je stopnja anksioznosti pri osebi že zelo visoka in je potreben zelo majhen stres ali sprožilec, ki sproži odziv tesnobe (npr. če je gospa pod močnim stresom, je dovolj, da pade krožnik na tla in se razbije, kar privede do nenadnega krika: »Jaz ne zdržim več!«).

Kaj je mogoče storiti glede fobij?

V procesu, da pozdravimo fobijo (kar je ponavadi presenetljivo enostavno),  moramo spremeniti izkušnjo na podzavestni ravni.

Enostavno rečeno – oseba mora biti sposobna obravnavati objekt fobije (psi, kače, pajki…) na isti način, kot bi obravnavala vsak drug objekt (npr. skodelica ali stol). To je najbolje narediti skozi hipnozo, ko je oseba sproščena in si predstavlja fobični objekt.

Temu procesu se reče desenzibilitacija in preprosto spremeni asociacijo, ki jo oseba ima navezano na fobični sprožilec.

Ko delamo z nespecifično fobijo, je ponavadi potrebna kombinacija terapij desenzibilitacije, kognitivne tehnike za uravnavanje tesnobe, sproščanje in postopno izpostavljanje problematični situaciji (npr. da gre oseba iz stanovanja ali hiše).